Definicija prostega programja

To definicijo prostega programja (angl. free software) vzdržujemo, da jasno povemo, kaj mora držati za določen programski paket, da ga imamo lahko za „prosto programje”.

„Prosto programje” je stvar prostosti, ne cene. Razmišljajte o tem, da je „prosto” v pomenu „svobode govora”, ne „brezplačnega piva”.

„Prosto programje” se nanaša na prostost uporabnika, da poganja, prepisuje, razširja, preučuje, spreminja in izboljšuje programje. Natančneje rečeno se nanaša na štiri vrste prostosti, ki jo uživajo uporabniki programja:

• Pravica poganjanja programa, za kakršnikoli namen (prostost 0).
• Pravica preučevanja, kako program deluje, in prilagajanja svojim potrebam (prostost 1). Predpogoj za to je dostop do izvirne kode.
• Pravica do razširjanja izvodov, da lahko pomagate svojemu bližnjemu (prostost 2).
• Pravica izboljšati program in javno izdati svoje izboljšave, da pridobi vsa skupnost (prostost 3). Predpogoj za to je dostop do izvirne kode.

Program imamo lahko za prosto programje, če imajo uporabniki vse te prostosti. Morate torej imeti pravico razširjanja izvodov, z ali brez sprememb, brezplačno ali z zaračunavanjem za razširjanje, komurkoli in kjerkoli. Da uživate to prostost med drugim pomeni tudi, da ni treba nikogar vprašati ali mu plačati za dovoljenje.

Prostost uporabe programa pomeni pravico kakršnekoli osebe ali organizacije, da ga uporablja v kakršnemkoli računalniškem sistemu, za katerokoli delo, ne da bi se morala zato naknadno pogovarjati z razvijalcem ali katerokoli drugo osebo.

Imeti morate tudi pravico spreminjati program in uporabljati tako spremenjeno različico zasebno pri vašem delu ali igri, ne da bi sploh omenili, da obstaja. Če objavite vaše spremembe, vam ni treba o tem nikogar posebej obveščati, na kakršenkoli način.

Pravica do razširjanja izvodov mora vključevati binarne ali izvedljive oblike programa, kot tudi izvirno kodo. Če ni moč narediti binarne ali izvedljive oblike, je tudi tako prav, a ljudje morajo imeti prosto pravico, da razširjajo takšne oblike, če za to najdejo kak način.

Da bi imela prostost spreminjanja in izdajanja izboljšanih različic smisel, morate imeti dostop do izvirne kode programa. Dostopnost izvirne kode je torej potrebni pogoj za prosto programje.

Če naj bo prostost resnična, morajo biti te pravice neodtujljive, dokler ne počnete nič napačnega; če lahko razvijalec programa razveljavi licenco, ne da bi mu za to dali povod, program ni prost.

Vendar pa so določena pravila o načinu razširjanjaa prostih programov sprejemljiva, dokler niso v nasprotju z osrednjimi prostostmi. Na primer, copyleft (zelo poenostavljeno) je pravilo, ki pravi, da, ko razširjate program, ne smete dodajati omejitev, ki bi preprečevale drugim ljudem uživati enake osrednje prostosti. To pravilo ni v nasprotju z osrednjimi prostostmi; prej jih varuje.

V projektu GNU uporabljamo copyleft, da te prostosti legalno zavarujemo za vsakogar. Vendar obstaja tudi prosto programje, ki ni pod copyleftom. Verjamemo, da obstajajo pomembni razlogi, da je bolje uporabljati copyleft, a če je vaš program prosti program, ki ni pod copyleftom, ga lahko še vedno uporabljamo. Glejte kategorije prostega programja za opis razmerij med „prostim programjem”, „programjem pod copyleftom” in drugimi kategorijami programja.

„Prosto programje” ne pomeni „nekomercialno”. Prosti program mora biti na voljo tudi za komercialno rabo. Komercialni razvoj prostega programja ni več nenavaden; takšni programi so prosti komercialni programi. Ste morda za svoje izvode programske opreme plačali, ali pa ste jih dobili zastonj. A pravico kopiranja in spreminjanja, celo prodajanja izvodov, teh programov, imate vedno - ne glede na to, kako ste dobili svoje izvode.

Pravila o tem, kako je treba pakirati spremenjene različice, so sprejemljiva vse dotlej, če efektivno ne onemogočijo vaše prostosti izdajanja spremenjenih različic. Pravila, v slogu „če napravite, da je program dostopen na tak in tak način, mora biti dostopen tudi na tak in tak način”, so tudi lahko sprejemljiva pod enakim pogojem. (Vedite, da vam takšno pravilo še vedno prepusti izbiro ali boste sploh objavili program ali ne.)

Včasih lahko vašo prostost razširjanja izvodov programov po vsem svetu omejijo zakonske omejitve držav. Razvijalci programov nimajo moči, da bi ukinili ali razveljavili takšne omejitve, kar pa lahko storijo in tudi morajo storiti pa je, da odklonijo, da bi jim bile vsiljene kot pogoji za uporabo njihovega programa. Tako ti predpisi ne bodo prizadeli aktivnosti in ljudi zunaj jurisdikcije teh vlad.

Ko govorite o prostem programju, je najbolje, da se izogibate izrazom kot „podarjeno” ali „brezplačno”, saj takšni izrazi implicirajo, da gre za ceno, ne za prostost. Nekateri pogosti izrazi kot je „piratstvo” izražajo mnenja, za katera upamo, da jih ne boste prevzeli. Glejte stran Confusing Words and Phrases that are Worth Avoiding za diskusijo o teh izrazih. Imamo tudi seznam prevodov izraza „free software” v različne jezike.

Na koncu se zavedajte, da kriteriji, kot tile v tej definiciji prostega programja, zahtevajo pozoren premislek za njihov pomen. Ko se odločamo, ali se določena programska licenca šteje za prosto, jo presojamo po teh kriterijih, če jim zadošča po duhu in po besedah. Če licenca vsebuje nepredstavljive omejitve, jo zavrnemo, čeprav tega nismo zajeli v teh kriterijih. Včasih licenčna zahteva zahteva temeljit premislek in pogovore z odvetnikom, preden se lahko odločimo, da je sprejemljiva. Ko dosežemo sklep, včasih osvežimo te kriterije, da je lažje videti, zakaj določene licence so ali niso sprejemljive.

Če vas zanima, ali se določena licenca uvršča med licence prostega programja, glejte naš seznam licenc. Če licence, ki vas skrbi, ni tam, nas lahko vprašate po elektronski pošti na naslov <licensing@gnu.org>.

Odprta koda?

Druga skupina je začela uporabljati izraz odprta koda (angl. open source), ki pomeni nekaj podobnega (a ne identičnega) kot „prosto programje”.